sreda, 30. junij 2010

Poročna z rožicami


Moj fant je potreboval čestitko za prijatelja, ki se je poročil. Nastali sta dve, ampak ker fotografija druge ni uspela in jo moram pofotkat znova, kažem samo eno.

Osnova je bordo karton, nanj nalepljena osnova iz papirja biserne barve, pa spet bordo karton, na katerega je našit srček iz pavsa, ker bi se lepilo poznalo. Pravzaprav sem hkrati šivala perlice na rožice in rožice na srček in podlago.

In ker na Craft-alnici v tokratnem izzivu želijo rožice, bom tole čestitko prijavila na izziv.



sobota, 26. junij 2010

Utrinki iz Mehike - 1. del

Že v prejšnji objavi sem obljubila fotografije s potepanja. Letos sva se odločila, da greva čez lužo, v Mehiko. Izkazalo se je, da je bila izbira posrečena, saj država ponuja za vsakogar nekaj - od puščave do džungle, od prenaseljenih mest do samotne divjine, od karibske os pacifiške obale, od starodavnih kultur do najmodernejših zahodnih vplivov, pa seveda zelo različne ljudi. Vse to je sicer "raztreseno" na ogromni površini 1,9 milijona kvadratnih kilometrov, v kar bi stlačili kar 95 Slovenij, a je vseeno vredno pogledati vsaj delček.

Midva sva potepanje začela v 23-milijonski prestolnici Ciudad de Mexico. Najprej sva si ogledala stari del mesta, ki se zelo neenakomerno pogreza, ker Španci ob začetku gradnje mesta na dnu izsušenega jezera v 17. stoletju niso ustrezno utrdili temeljev. In tako vsaka stavba "visi" po svoje.

Na sliki se sicer ne vidi dobro, ampak pogrezata se tudi katedrala in tempelj ob glavnem trgu v mestu, Zocalu.


Palacio Nacional, kjer je med drugim urad mehiškega predsednika, krasijo številne ogromne freske znanega slikarja Diega Rivere, ki prikazujejo različna obdobja mehiške zgodovine.

V bližini nekdanjega templja Templo mayor Indijanci plešejo starodavne plese, vrači pa zdravijo ljudi in jim prinašajo srečo in ljubezen.

V rezidenčni četrti Coyoacan je hiša, kjer je živela najznamenitejša mehiška slikarka Frida Kahlo z možem Diegom Rivero.

Čisto drugačen svet je v četrti Xochimilho, ostanku nekdaj ogromnega jezera, prepredenem z neštetimi kanali, po katerih domačine in turiste bozijo pisane ladjice. Da ne bi bilo dolgčas (in preveč tiho ;)) , na nekaterih ladjicah plujejo mariačiji, ki za nekaj pesov bolj ali manj ubrano igrajo in prepevajo priljubljene mehiške napeve.

To je za prvo pokušino :). Nadaljevanje sledi.

nedelja, 20. junij 2010

tri za eno

Pa sem spet na blogu. V vmesnem času sem se malo potepala (fotke še pridejo :)).

Ko sem se vrnila domov, je družinska prijateljica rodila punčko Katarino. In ker so zalo dojenčkastih voščilnic pošle, je bilo treba narediti eno čestitko. Nastale so tri popolnoma različne. Zdaj naj pa moja mama izbere, katero bomo poslali... jaz sem svoj del naloge opravila ;)