sprehod po Bruslju

V Bruslju sem bila že nekajkrat, vedno službeno in vedno brez časa za ogled mesta. Na zadnji službeni poti v prestolnici Evrope pa mi je na koncu le ostalo nekaj časa za sprehod.

Začela sem v t.i. evropski četrti. V tem delu Bruslja so vse evropske institucije, tudi Evropska komisija.



Nato sem se s podzemno železnico odpeljala nekaj postaj, se še malo sprehodila in prišla do muzeja sodobne umetnosti
se razgledala naokoli

in videla še kraljevo palačo

Po hribu navzdol in čez park sem jo mahnila proti staremu središču mesta

vmes pokukala v prodajalne slavnih belgijskih pralinejev

in prav tako znamenitih belgijskih čipk

Ter si šla ogledat Manneken Pisa oz. dečka, ki lula.Malo me je razočaral, ker je tako majčken - bi rekla, da ima manj kot 50 centimetrov

Privoščila sem si vafelj

In tudi Manneken Pis (njegova večja različica) si je privoščil enega :)

Na Grand Place sem si ogledala predstavo posebne policijske enote

še malo pofotografirala

in nato odhitela na letalo.

Bilo je kratko, a sladko :)

voda...

... je bila navdih za preprost kompletek zapestnice in uhančkov. Zaželela sem si nekaj prosojno modrega, na nek način tekočega, da bi bilo čim bolj "vodasto".

In tako sem na plažo vzela memory žico, škatlico prozornih perlic in različne prozorne in turkizne svetlo modre steklene perle ter nizala, nizala, dokler ni nastala zapestnica.


Doma sem ugotovila, da nimam primernih uhančkov za zraven in hitro so nastali tile. So zelo majhni (premer imajo le en centimeter) in skoraj preveč preprosti, da bi jih bilo vredno kazati na blogu, a meni so všeč. Pa še tako peresno lahki so, da so zelo hitro postali eni mojih najljubših.

Mmmmmufini

Kaj narediš, ko moraš porabiti jajca in borovnice? Muffine seveda. :)

Obožujem muffine, ker: a.) so hitro narejeni
b.) lahko jih ješ za zajtrk, malico, kosilo (k mineštri) ali večerjo c.) so eno redkih peciv, ki jih lahko transportiraš v vrečki v torbici in te ne skrbi, da se bodo speštali
d.) skoraj nobeni muffini se ne ponesrečijo
e.) vsi jih imajo radi
f.) praktično ni sestavine, ki se je ne da predelat v muffine g.) lahko poješ tudi samo enega, pa si sit (v nasprotju s čokolado)

Tokrat sem naredila borovničeve po receptu s kulinarike

Pred pečenjem so bili take trendi vijolične barve

Po pečenju so vlekli na zelenkasto :/

a vseeno so bili zelo slastni, mehki, sočni...

Če bo tale prispevek kdaj brala avtorica recepta, ji moram posebej izreči same pohvale za tele borovničkote.

Mmmmmmmmmmmmmm.......

Vse najboljše draga mama

Moja draga mama, kot pri nas rečemo babici, danes praznuje 85. rojstni dan.

Vesela sem, da jo še imam, saj to pri mojih vrstnikih dandanes ni več saoumevno. Večina nima več babic, žal je tudi vse manj tistih, ki imajo živa oba starša.

Čeprav ji spomin že peša, me še vedno lahko česa nauči. Včasih me pa prosi, da jaz kaj naučim njo. Še posebej rada posluša moje prigode s potovanj, čeprav se mi zdi, da si prav vedno oddahne, ko sem spet doma, "na varnem". Je zgled potrpežljivosti in odpuščanja, pa tudi žrtvovanja in predajanja otrokom in vnukom.

Včasih imam moralnega mačka, ker je ne obiščem dovolj pogosto, čeprav živi le nekaj hiš stran. A mislim, da ve, da jo imam kljub temu neizmerno rada.

Želim si, da bi ji lahko še čim večkrat zaželela: "Vse najboljše za rojstni dan, mama! Pa veliko zdravja".

Vem, da je zanjo največje darilo, da jo obiščem, a vseeno sem ji za rojstni dan naredila tudi čestitko in ji jo odnesla. Ker jih ima rada.

Voščilnica je preprosta, tako kot mama. Narejena je iz ostankov scrapbook papirja in čipke, metuljček je pa z belo barvo odtisnjena štampiljka na pavsu. Odtis je izrezan in s 3d blazinicami prilepljen na podlago. Blazinice so "zakamuflirane" s polperlicami.

Za pozabljive

Nekaterih mati narava ni obdarila z neskončnim spominom za vse, zato si moramo včasih malo pomagati s samolepilnimi listki. Blokce listkov za prijateljico in zase sem zakamuflirala v "ovitke", da so zdaj videt kot knjigice.

Skupinska fotka
Za mačkoljubko Metko

Ta ovitek prijavjam na izziv v Craft-alnici, kjer so tokrat želeli spodnjo postavitev



Tale je pa zame

Čestitka za ljubiteljico japonk

Povabljena sva bila na rojstni dan k prav posebni punci, ki med drugim obožuje japonke in si jih je s Tajske prinesla deset parov (če se ne motim - en par gor ali dol ;)). In zato sem zanjo tik-tak naredila čestitko-japonko :) .

Pazi kaktusss!

Še zadnji del utrinkov iz Mehike, tokrat v celoti posvečen rastlinam, ki so me tam čisto prevzele - kaktusom. Bilo jih je vseh sort,velikosti in oblik,
od čisto majhnih


do velikih kot drevo

starih kot Zemlja (no ne ravno toliko, tale orjaški dedek ima "samo" tisoč let)

Kaktusi so superuporabni tudi za zidove in ograje

in se pojavljajo tudi v precej bizarnih obikah

Najti je moč tudi različne vrste agav in aloj

Takole izgleda cvet ene vrste kaktusa

in takole kaktus s plodovi

ujeto morje

Morje je ena od stvari, brez katerih bi bilo moje življenje precej bolj pusto. Obožujem njegovo barvo, hlad, zvok, ko pljuska ob obalo, ribe in druge živali, ki živijo v njem. Všeč mi je tako takrat, ko je mirno kot olje, kot tedaj, ko besno udarja ob obalo in kaže, kako močna in neusmiljena je lahko narava.

Rada sem ob morju. In naravnost obsedena sem z iskanjem raznoraznih "zakladkov" na obali.

Med njimi je tudi t.i. morsko steklo - koščki razbitega stekla, ki jih je morje obrusilo in jim dalo novo podobo. Vsako leto sem jih domov prinesla nekaj pesti in po več neuspelih poskusih končno uspela ujeti to steklo v nakit.

Koščkom morskega stekla sem naredila "okvire" iz žice in jih nato prepletla s tanko žico, da ne morejo pasti ven. Nastal je takle poleten kompletek zapestnice in uhančkov. Slednji so še posebej lepi, ko se vanje ujame svetloba.

Utrinki iz Mehike - 3. del

Tipičen mehiški avtomobil: hrošč. Vseh mogočih barv, odlično in slabo ohranjeni se vozijo po cestah.


Merida na polotolu Jukatan.

Starodavno majevsko mesto Uxhmal

In iguana oz. legvan, kot se temu plazilcu reče lepo po slovensko. Na Jukatanu sva jih srečala kar precej in so nama bile zelo simpatične. tale je še posebej lepo pozirala.

Starodavno majevsko mesto Chichen Itza, eno od novih svetovnih čudes. Ogromne in še vedno izvrstno ohranjene (in tudi malce popravljene) zgradbe pustijo globok vtis. Na veliki piramidi na eni stranici ob jesenskem in spomladanskem soncu sence ustvarijo vtis kače, ki se plazi po ograji navzdol.

Observatorij

Potovanje sva sklenila ob karibski obali. Podala sva se v Playa del Carmen, kraj, za katerega je Lonely Planet zatrjeval, da še ni tako strašno turističen. Pa je :/. Kljub temu se nisva pretirano sekirala in sva se prepustila soncu, morju in peščeni plaži. Morje sicer ne ohladi, ker je (pre)toplo, je pa čudovite barve.

Z ladjico sva šla na otok Cozumel.

Kopala pa sva se tudi v cenoti. Cenotes, kot jim pravijo Mehičani, so kraške kotanje, napolnjene s sladko vodo, ki jih obdaja bujno rastje . V njih se v vročih dneh ohlajajo predvsem domačini. Midva sva bila navdušena - čista voda v kotanjah res prijetno ohladi, občutek pa je, kot da si prišel v čisto drug svet

..in potem sva polna lepih vtisov odletela domov...

Dojenčkasta za izziv

Pred kratkim sem obnovila svojo zalogo dojenčkastih voščilnic za punčke, in zato se je že spodobilo, da naredim še kakšno za fantke. Glede na število velikih trebuhov, ki se zadnje čase pojavljajo okoli mene, bodo očitno oboje prišle prav :).

Voščilnico sem naredila po spodnji predlogi Hanna and Friends, zato jo prijavljam na njihov izziv. Sicer sem pa pobrskala po zalogi modrih in bež papirjev, uporabila meni zelo ljubi štampiljki otroških rokic in nogic ter dodala nekaj razcepk.

Škatlica in čestitka

Očitno mi zadnje čase vleče na rožice :). In tako sem prav na hitro pred TV naredila škatlico za drobnarije v obliki rožice, nanjo sem prilepila rožasto podlago in hihetajočo se Tildo. In ker je na Craft-alnici še vedno aktualen izziv na temo rožic, tole mojo škatlico prijavljam na izziv.

Pa še druga poročna, ki sem jo omenjala že v eni od prejšnjih objav. Je precej preprostejša od tiste s pavs rožicami. Poleg tega pa še fotogenična ni - tudi v drugem poskusu fotografiranja ni nastala nobena dobra fotka, zato pripenjam eno , ki je bolj tako-tako. Morda poskusim še s tretjo fotoseanso enkrat podnevi, pa bom zamenjala fotografijo.

Utrinki iz Mehike - 2.del

Teotihuacan, starodavno mesto okoli 50 kilometrov severno od mehiške prestolnice, je bil nekoč najmogočnejše mesto Srednje Amerike. Civilizacija je tu obstajala med 1. in 7. stoletjem n.š.. V času razcveta se je razprostiral na več kot 20 kvadratnih kilometrih, v njem pa je živelo 125.000 ljudi.

Na sliki pogled proti Lunini piramidi

Pa še pogled z Lunine na Sončevo piramido, tretjo največjo piramido na svetu, ki naj b bila zgrajena iz treh milijonov ton kamenja.

Najin naslednji postanek je bil v Puerto Escondidu na pacifiški obali. Ogromni valovi so raj za surferje, mirno in zelo sproščeno vzdušje pa za vse ostale.

Šla sva tudi opazovat morske želve, ki so pogoste prebivalke tamkajšnjega morja in hodijo valit jajca na obalo. Želve so res ogromne in lahko dosežejo tudi okoli 150 let. Tale, ki smo jo ob zagotovilu strokovnjakov, da je nič ne boli, za nekaj minut preučevali na čolnu, je s svojimi 40 kilogrami in približno 10-12 leti še precej majhna.

Smisel življenja...

In potem sva se po skoraj sedmih urah vijuganja z minibusom po ovinkasti cesti pritresla v Oaxaco. Tam sva si spet malo ogledovala ruševine oz. ostanke starodavnega mesta Monte Alban, kjer so med letoma 500 pr.n.št. in 950 n.št. živeli Zapoteki.

Kasneje sva se še sprehodila po Oaxaci, med drugim mimo dveh cerkva