uhančkanje

Uhančki so moj najljubši kos nakita. Rada imam čim bolj različne, da popestrijo mojo pogosto kar malo dolgočasno garderobo. In tako je nastalo nekaj preprostih...

Ko ne gre več

Ko se ti zdi, da te je življenje nekaj časa prehitevalo, potem pa povozilo, ko ni več volje niti za ustvarjanje, v redkih ustvarjalnih prebliskih pa nastanejo le še ponečedki, ko se ti zdi, da le še tečeš na mestu in ne prideš nikamor, je čas za polnjenje baterij.

Jaz sem svoje polnila na Korčuli. Obožujem namreč poletje in ga vedno malo podaljšam tako, da grem jeseni na jug Dalmacije. Takrat je tam še toplo, a ne vroče, ni gneče in je precej mirneje kot v glavni sezoni.

Odpočila sem si. Zdaj grem lahko naprej :)

Skok na Prevalo

Imela sem prost dan in se mi je prav zahotelo iti v gore. In ker moja pohodniška kondicija letos ni da bi jo hvalil, sem izbrala lahko in slikovito pot na planino Prevala v Karavankah. Začela sem na Ljubelju in po kratkem odseku skozi gozd se mi je odprl čudovit razgled na okoliške gore.

Nadaljevala sem po vijugasti poti
in skozi predore, ki si jih je za svoje lovske pohode dal narediti baron Born. Na tem območju je bilo namreč včasih veliko gamsov in muflonov, a so jih žal pred desetletji pomorile garje, tako da jih zdaj ni več.

Odprl se je lep pogled v dolino
in po vsega eni uri nenaporne hoje sem pricapljala do koče na planini Prevala

Malo sem se razgledala naokrog

in se vrnila v dolino.

Fajn je bilo. Za ponovit.

Preproste na zalogo

Pogosto se zgodi, da moram poslati voščilnico, pa nimam časa, da bi jo naredila. Zato včasih naredim čestitke na zalogo, čeprav so mi ljubše bolj osebne voščilnice, posvečene točno določeni osebi. In tako so nastale tudi spodnje čestitke. Preproste, a precej vsestransko uporabne

moje rožice

Obožujem orhideje oz. phaleonopsise in jih imam na svojih dveh oknih šest. Trenutno cvetijo tri.

Rahlo rumenkasta

bela z roza črtami; to sem vzela mami, ki ji je rožica samo hirala. Meni lepo uspeva :)

in močno roza, moja prva in najljubša. Cveti že od januarja lani in ima zračne korenine že kot kaka hobotnica lovke :)

črno-beli uhančki

Nažičkala sem si črno-bele uhančke. Kljub trudu uhana nista popolnoma enaka, ampak k srečli bosta visela vsak na svoji strani glave in potem se razlika praktično ne vidi. Srednji del visi prosto, kar mi je še posebej všeč.


Pa nujno potrebujem tečaj fotografije....

sprehod po Bruslju

V Bruslju sem bila že nekajkrat, vedno službeno in vedno brez časa za ogled mesta. Na zadnji službeni poti v prestolnici Evrope pa mi je na koncu le ostalo nekaj časa za sprehod.

Začela sem v t.i. evropski četrti. V tem delu Bruslja so vse evropske institucije, tudi Evropska komisija.



Nato sem se s podzemno železnico odpeljala nekaj postaj, se še malo sprehodila in prišla do muzeja sodobne umetnosti
se razgledala naokoli

in videla še kraljevo palačo

Po hribu navzdol in čez park sem jo mahnila proti staremu središču mesta

vmes pokukala v prodajalne slavnih belgijskih pralinejev

in prav tako znamenitih belgijskih čipk

Ter si šla ogledat Manneken Pisa oz. dečka, ki lula.Malo me je razočaral, ker je tako majčken - bi rekla, da ima manj kot 50 centimetrov

Privoščila sem si vafelj

In tudi Manneken Pis (njegova večja različica) si je privoščil enega :)

Na Grand Place sem si ogledala predstavo posebne policijske enote

še malo pofotografirala

in nato odhitela na letalo.

Bilo je kratko, a sladko :)

voda...

... je bila navdih za preprost kompletek zapestnice in uhančkov. Zaželela sem si nekaj prosojno modrega, na nek način tekočega, da bi bilo čim bolj "vodasto".

In tako sem na plažo vzela memory žico, škatlico prozornih perlic in različne prozorne in turkizne svetlo modre steklene perle ter nizala, nizala, dokler ni nastala zapestnica.


Doma sem ugotovila, da nimam primernih uhančkov za zraven in hitro so nastali tile. So zelo majhni (premer imajo le en centimeter) in skoraj preveč preprosti, da bi jih bilo vredno kazati na blogu, a meni so všeč. Pa še tako peresno lahki so, da so zelo hitro postali eni mojih najljubših.

Mmmmmufini

Kaj narediš, ko moraš porabiti jajca in borovnice? Muffine seveda. :)

Obožujem muffine, ker: a.) so hitro narejeni
b.) lahko jih ješ za zajtrk, malico, kosilo (k mineštri) ali večerjo c.) so eno redkih peciv, ki jih lahko transportiraš v vrečki v torbici in te ne skrbi, da se bodo speštali
d.) skoraj nobeni muffini se ne ponesrečijo
e.) vsi jih imajo radi
f.) praktično ni sestavine, ki se je ne da predelat v muffine g.) lahko poješ tudi samo enega, pa si sit (v nasprotju s čokolado)

Tokrat sem naredila borovničeve po receptu s kulinarike

Pred pečenjem so bili take trendi vijolične barve

Po pečenju so vlekli na zelenkasto :/

a vseeno so bili zelo slastni, mehki, sočni...

Če bo tale prispevek kdaj brala avtorica recepta, ji moram posebej izreči same pohvale za tele borovničkote.

Mmmmmmmmmmmmmm.......

Vse najboljše draga mama

Moja draga mama, kot pri nas rečemo babici, danes praznuje 85. rojstni dan.

Vesela sem, da jo še imam, saj to pri mojih vrstnikih dandanes ni več saoumevno. Večina nima več babic, žal je tudi vse manj tistih, ki imajo živa oba starša.

Čeprav ji spomin že peša, me še vedno lahko česa nauči. Včasih me pa prosi, da jaz kaj naučim njo. Še posebej rada posluša moje prigode s potovanj, čeprav se mi zdi, da si prav vedno oddahne, ko sem spet doma, "na varnem". Je zgled potrpežljivosti in odpuščanja, pa tudi žrtvovanja in predajanja otrokom in vnukom.

Včasih imam moralnega mačka, ker je ne obiščem dovolj pogosto, čeprav živi le nekaj hiš stran. A mislim, da ve, da jo imam kljub temu neizmerno rada.

Želim si, da bi ji lahko še čim večkrat zaželela: "Vse najboljše za rojstni dan, mama! Pa veliko zdravja".

Vem, da je zanjo največje darilo, da jo obiščem, a vseeno sem ji za rojstni dan naredila tudi čestitko in ji jo odnesla. Ker jih ima rada.

Voščilnica je preprosta, tako kot mama. Narejena je iz ostankov scrapbook papirja in čipke, metuljček je pa z belo barvo odtisnjena štampiljka na pavsu. Odtis je izrezan in s 3d blazinicami prilepljen na podlago. Blazinice so "zakamuflirane" s polperlicami.