Utrinki iz Mehike - 1. del

Že v prejšnji objavi sem obljubila fotografije s potepanja. Letos sva se odločila, da greva čez lužo, v Mehiko. Izkazalo se je, da je bila izbira posrečena, saj država ponuja za vsakogar nekaj - od puščave do džungle, od prenaseljenih mest do samotne divjine, od karibske os pacifiške obale, od starodavnih kultur do najmodernejših zahodnih vplivov, pa seveda zelo različne ljudi. Vse to je sicer "raztreseno" na ogromni površini 1,9 milijona kvadratnih kilometrov, v kar bi stlačili kar 95 Slovenij, a je vseeno vredno pogledati vsaj delček.

Midva sva potepanje začela v 23-milijonski prestolnici Ciudad de Mexico. Najprej sva si ogledala stari del mesta, ki se zelo neenakomerno pogreza, ker Španci ob začetku gradnje mesta na dnu izsušenega jezera v 17. stoletju niso ustrezno utrdili temeljev. In tako vsaka stavba "visi" po svoje.

Na sliki se sicer ne vidi dobro, ampak pogrezata se tudi katedrala in tempelj ob glavnem trgu v mestu, Zocalu.


Palacio Nacional, kjer je med drugim urad mehiškega predsednika, krasijo številne ogromne freske znanega slikarja Diega Rivere, ki prikazujejo različna obdobja mehiške zgodovine.

V bližini nekdanjega templja Templo mayor Indijanci plešejo starodavne plese, vrači pa zdravijo ljudi in jim prinašajo srečo in ljubezen.

V rezidenčni četrti Coyoacan je hiša, kjer je živela najznamenitejša mehiška slikarka Frida Kahlo z možem Diegom Rivero.

Čisto drugačen svet je v četrti Xochimilho, ostanku nekdaj ogromnega jezera, prepredenem z neštetimi kanali, po katerih domačine in turiste bozijo pisane ladjice. Da ne bi bilo dolgčas (in preveč tiho ;)) , na nekaterih ladjicah plujejo mariačiji, ki za nekaj pesov bolj ali manj ubrano igrajo in prepevajo priljubljene mehiške napeve.

To je za prvo pokušino :). Nadaljevanje sledi.