Pazi kaktusss!

Še zadnji del utrinkov iz Mehike, tokrat v celoti posvečen rastlinam, ki so me tam čisto prevzele - kaktusom. Bilo jih je vseh sort,velikosti in oblik,
od čisto majhnih


do velikih kot drevo

starih kot Zemlja (no ne ravno toliko, tale orjaški dedek ima "samo" tisoč let)

Kaktusi so superuporabni tudi za zidove in ograje

in se pojavljajo tudi v precej bizarnih obikah

Najti je moč tudi različne vrste agav in aloj

Takole izgleda cvet ene vrste kaktusa

in takole kaktus s plodovi

Utrinki iz Mehike - 3. del

Tipičen mehiški avtomobil: hrošč. Vseh mogočih barv, odlično in slabo ohranjeni se vozijo po cestah.


Merida na polotolu Jukatan.

Starodavno majevsko mesto Uxhmal

In iguana oz. legvan, kot se temu plazilcu reče lepo po slovensko. Na Jukatanu sva jih srečala kar precej in so nama bile zelo simpatične. tale je še posebej lepo pozirala.

Starodavno majevsko mesto Chichen Itza, eno od novih svetovnih čudes. Ogromne in še vedno izvrstno ohranjene (in tudi malce popravljene) zgradbe pustijo globok vtis. Na veliki piramidi na eni stranici ob jesenskem in spomladanskem soncu sence ustvarijo vtis kače, ki se plazi po ograji navzdol.

Observatorij

Potovanje sva sklenila ob karibski obali. Podala sva se v Playa del Carmen, kraj, za katerega je Lonely Planet zatrjeval, da še ni tako strašno turističen. Pa je :/. Kljub temu se nisva pretirano sekirala in sva se prepustila soncu, morju in peščeni plaži. Morje sicer ne ohladi, ker je (pre)toplo, je pa čudovite barve.

Z ladjico sva šla na otok Cozumel.

Kopala pa sva se tudi v cenoti. Cenotes, kot jim pravijo Mehičani, so kraške kotanje, napolnjene s sladko vodo, ki jih obdaja bujno rastje . V njih se v vročih dneh ohlajajo predvsem domačini. Midva sva bila navdušena - čista voda v kotanjah res prijetno ohladi, občutek pa je, kot da si prišel v čisto drug svet

..in potem sva polna lepih vtisov odletela domov...

Utrinki iz Mehike - 2.del

Teotihuacan, starodavno mesto okoli 50 kilometrov severno od mehiške prestolnice, je bil nekoč najmogočnejše mesto Srednje Amerike. Civilizacija je tu obstajala med 1. in 7. stoletjem n.š.. V času razcveta se je razprostiral na več kot 20 kvadratnih kilometrih, v njem pa je živelo 125.000 ljudi.

Na sliki pogled proti Lunini piramidi

Pa še pogled z Lunine na Sončevo piramido, tretjo največjo piramido na svetu, ki naj b bila zgrajena iz treh milijonov ton kamenja.

Najin naslednji postanek je bil v Puerto Escondidu na pacifiški obali. Ogromni valovi so raj za surferje, mirno in zelo sproščeno vzdušje pa za vse ostale.

Šla sva tudi opazovat morske želve, ki so pogoste prebivalke tamkajšnjega morja in hodijo valit jajca na obalo. Želve so res ogromne in lahko dosežejo tudi okoli 150 let. Tale, ki smo jo ob zagotovilu strokovnjakov, da je nič ne boli, za nekaj minut preučevali na čolnu, je s svojimi 40 kilogrami in približno 10-12 leti še precej majhna.

Smisel življenja...

In potem sva se po skoraj sedmih urah vijuganja z minibusom po ovinkasti cesti pritresla v Oaxaco. Tam sva si spet malo ogledovala ruševine oz. ostanke starodavnega mesta Monte Alban, kjer so med letoma 500 pr.n.št. in 950 n.št. živeli Zapoteki.

Kasneje sva se še sprehodila po Oaxaci, med drugim mimo dveh cerkva

Utrinki iz Mehike - 1. del

Že v prejšnji objavi sem obljubila fotografije s potepanja. Letos sva se odločila, da greva čez lužo, v Mehiko. Izkazalo se je, da je bila izbira posrečena, saj država ponuja za vsakogar nekaj - od puščave do džungle, od prenaseljenih mest do samotne divjine, od karibske os pacifiške obale, od starodavnih kultur do najmodernejših zahodnih vplivov, pa seveda zelo različne ljudi. Vse to je sicer "raztreseno" na ogromni površini 1,9 milijona kvadratnih kilometrov, v kar bi stlačili kar 95 Slovenij, a je vseeno vredno pogledati vsaj delček.

Midva sva potepanje začela v 23-milijonski prestolnici Ciudad de Mexico. Najprej sva si ogledala stari del mesta, ki se zelo neenakomerno pogreza, ker Španci ob začetku gradnje mesta na dnu izsušenega jezera v 17. stoletju niso ustrezno utrdili temeljev. In tako vsaka stavba "visi" po svoje.

Na sliki se sicer ne vidi dobro, ampak pogrezata se tudi katedrala in tempelj ob glavnem trgu v mestu, Zocalu.


Palacio Nacional, kjer je med drugim urad mehiškega predsednika, krasijo številne ogromne freske znanega slikarja Diega Rivere, ki prikazujejo različna obdobja mehiške zgodovine.

V bližini nekdanjega templja Templo mayor Indijanci plešejo starodavne plese, vrači pa zdravijo ljudi in jim prinašajo srečo in ljubezen.

V rezidenčni četrti Coyoacan je hiša, kjer je živela najznamenitejša mehiška slikarka Frida Kahlo z možem Diegom Rivero.

Čisto drugačen svet je v četrti Xochimilho, ostanku nekdaj ogromnega jezera, prepredenem z neštetimi kanali, po katerih domačine in turiste bozijo pisane ladjice. Da ne bi bilo dolgčas (in preveč tiho ;)) , na nekaterih ladjicah plujejo mariačiji, ki za nekaj pesov bolj ali manj ubrano igrajo in prepevajo priljubljene mehiške napeve.

To je za prvo pokušino :). Nadaljevanje sledi.